Kje nas najdete!

Kje pa nas najdete?
Vrtni center in cvetličarna Ljubljana, Vodnikova cesta 100, Ljubljana, tel. 01/515 64 52
Vrtni center Kalce, Cesta v Kalce bš, Logatec, tel. 01/750 94 67


več na www.vrtko.si

torek, 24. marec 2015

Andska jagoda ali Perujsko volčje jabolko

Andska jagoda lat. Physalis peruviana izvira iz Južne Amerike, za uspešno rast pa potrebuje toliko vlage kot recimo paprika ali jajčevec. Rod Physalis je poznan tudi kot okrasna trajnica za rezanje, ki se rada sama razseje. Gojimo jo lahko v posodah na sončni legi.

Cvetovi so neznatni, jeseni so rastline obložene z rumenimi lampijončki v katerih se nahaja užitna rumena ali oranžna jagoda. Oprašujejo jih čebele in čmrlji, pa tudi veter. Rastlina je samoprašna.

Okusni plodovi so bogati z vitamini, zlasti z vitaminom C in provitaminom A. Vsebuje visoke ravni železa, fosforja, beljakovin in maščob.


Plodove lahko uživamo kot presno hrano ali jih vložimo in sušimo za rozine, kuhamo marmelade in džeme ter sokove.

Za uživanje svežih plodov, ki jih na vrtu pobiramo sproti je pomembno, da so popolnoma zrele, saj sicer nedozoreli plodovi lako vzbudijo prebavne motnje in težave z želodcem. Uporabimo le povsem dozorele, to pa ugotovimo tako, da je lampijonček že popolnoma razpadel in znotraj vidimo jagodo. Raste kot enoletni grm na sončni legi.


Andske jagode spadajo v isto družino kot paradižnik. Pod težo plodov se bodo nežna stebelca zlomila, zato potrebujejo oporo. Tudi pri andski jagodi upoštevajmo dobre in slabe sosede in režim gnojenja in zalivanja.

Plodove bomo pobirali v začetku julija pa vse do oktobra. Sadimo jo v kombinaciji dobrih sosedov, to so: korenje, solata, drobnjak, peteršilj in čebula.
Volčja jabolka lahko nekaj dni hranimo v hladilniku, lahko pa jih tudi zmrznemo. Užitne so tudi pečke.
Če Andsko jagodo sejemo, je pomembno, da seme kali na svetlem. Sejemo jih od februarja do aprila v notranjih prostorih, da pridobimo sadike, ko je temperatura primerna za presajanje v vrt. Andsko jagodo lahko sadimo v lonce in korita na terasah in balkonih. Lahko jo umestimo tudi v vrt. Pomembno je da ima dovolj vode in primerno hranil, predvsem kalija. Zelo rada ima humusno in vlažno zemljo, kot tudi dovolj zračne vlage.
Andske jagode navadno pri nas ne prezimijo, zato jo gojimo kot enoletnico. Izjemoma prezimijo v primorju pa še tam ne vsako leto.

Slika je skopirana s internetne strani: https://lopezislandkitchengardens.files.wordpress.com/2014/08/ground-cherry-salsa-salad.jpg
V konceptu Dobro&Zdravo boste našli novost med Andskimi jagodami - Physalis Preciosa. Ta sorta se od običajnega Physalisa razlikuje po barvi in okusu. Lampijoni in jagode so zlato rumene barve, predvsem pa preseneti njihov okus. So bolj sladki kot plodovi običajnega Physalisa in po okusu spominjajo na mešanico ananasa, manga in pasijonke. Sorta raste kompaktno, rahlo povešujoče. Na skoraj meter dolgih poganjkih tvori množico oranžnih jagod, ki so zrele 3-4 mesece po sajenju. Rastlino posadimo na prosto sredi maja, ko je nevarnost pozebe mimo. Najraje ima sončno, rahlo zaščiteno mesto.

Pa še kratek in enostaven recept:


Andske jagode s sladkorjem in cimetom


2/3 skodelice sladkorja
2 žlici mletega cimeta
8 skodelic prepolovljenih Andskih jagod (cca. 2,5 kg)
Sladkor in cimet zmešajte v veliki posodi, ter potresite po prepolovljenih jagodah. Razporedite na pladenj, ter postavite v sušilnik sadja ali v pečico in sušite čez noč na cca. 100°C.
Posušene plodove shranjujte v stekleni posodi ali pa jih zamrznete.


 

petek, 13. marec 2015

Pepino (Solanum muricatum)

Je manj znano sadje in je avtohtono v južni Ameriki. Plodovi so zeleni, ko pa dozorijo postanejo rumeni z vzdolžnimi lisami vijoličaste barve. Sadeži pepina imajo okroglo ali jajčasto obliko in so težki do 400 g, plod je podoben meloni, je zelo sočen, sladek, aromatičen in osvežujoč, z okusom melone in hruške.




Pepino raste v obliki grma in doseže višino cca 1 meter. V Evropo so ga prinesli v 18 stol. Ime pepino v prevodu pomeni solatna kumarica. V Angliji mu pravijo melon shrub,  kar v prevodu pomeni melonovec, ker okus spominja na melono.

Pepino lahko gojimo na vrtu kot enoletno rastlino, lahko jo posadimo v korita ali lonce in jo prezimimo v hladnejšem prostoru, da rastlina pozimi počiva. Najbolje je izbrati 40 L lonce in jih napolniti z hranljivo zemljo, kompostom in dodajati tedensko gnojilo za plodovke.

V kolikor se odločimo pepino gojiti kot trajnico, ga prezimimo v prostoru, ki je svetel in temperatura ne pade pod 15°C. Iz te rastline lahko spomladi tudi odrežemo potaknjence.

Pepino sadimo v rodovitno zemljo in jo pognojimo enako kot za paradižnik. Uporabimo gnojila z manj dušika in več kalija. Občutljiv je na daljše pomanjkanje vlage v tleh, zato je redno namakanje in zastiranje z zastirko obvezno. Ima plitev koreninski sistem.

Razmnožujemo ga lahko iz semena. Seme posejemo v marcu in vzdržujemo stalno vlažnost substrata,.Semena kalijo pri 20°C. Kalitev navadno traja 7 – 10 dni. Sejančke nato prepikiramo v lončke premera 9 – 12 cm. Najbolj razširjeno je razmnoževanje s potaknjenci.

Pepino uvrščamo v družino razhudnikovk. V to skupino spadajo: krompir, paradižnik, paprika… Ker je del iste družine, ga napadajo enake bolezni in škodljivci kot paradižnik. To so krompirjeva plesen, bela muha itd. Večinoma škropljenje tu ni potrebno.

Cvetovi so vijolični. Obiramo ga poleti, 3 do 4 mesece po sajenju. 

Sadeže uživamo sveže, jih prepolovimo in pojemo kar iz skorje. Okus mu izboljšamo, če jih polijemo z limoninim sokom. Uporabni so za pripravo predjedi, skupaj  z ribami, za sadne kupe ali kot sestavina sadnih in mešanih solat. Plod vsebuje veliko vitamina C. Imel naj bi številne učinkovine, ki naj bi pomagale pri revmatskih obolenjih, bronhitisu in raznih kožnih obolenjih.

Plodove pepina lahko tudi vložimo, kot samostojno ali skupaj z drugim tropskim sadjem.

Plodove pepina skladiščimo v hladilniku ali vlažnem hladnem prostoru, kjer zdržijo do 6 tednov.

Sadiko posadimo na prosto ali v posodo v mesecu maju. Rastlino privezujemo na oporo ali pustimo da se preveša. Taka je lahko lep okras balkona. Odstranjujemo stranske poganjke in zalistnike podobno kot pri paradižniku, po potrebi zalivamo in dognojujemo.

Sadike pepina boste to pomlad lahko kupili v naših vrnih centrih na Vodnikovi in na Kalcah pri Logatcu in spletni trgovini Flora express ter pri vašem vrtnarju.

Avtor teksta: Primož Brezovec

ponedeljek, 09. marec 2015

Paprika, jajčevec, kumare

Paprika 


Ker paprika ne prenaša pogostega sajenja na isto mesto se potrudimo, da jo na isto mesto sadimo šele po štirih letih. Za uspešno gojenje je važno, da izberemo odcedna, dobro gnojena tla, ki se hitro ogrevajo in so primerno obdelana.

Za presajanje na prosto ali v zavarovane prostore  so primerne dobro razvite sadike s 6 - 8 listi. Sadimo jih na razdaljo 60 - 70 cm med vrstami in 30 - 50 cm v vrsti. Večji in zgodnejši pridelek dosežemo, če tla zastiramo s slamo ali jih prekrivamo s črno folijo zaradi boljšega ogrevanja.

Zaradi relativno slabo razvitega koreninskega sistema potrebuje paprika tudi veliko vode. Posebno občutljiva je na pomanjkanje vode v zgodnjem obdobju rasti in v času nastavljanja prvih plodov. Pomanjkljiva oskrba z vodo vpliva na slabšo rast, odpadanje cvetov in mladih plodičev. Plodovi, ki ostanejo na rastlini, so zaradi pomanjkanja vode drobni in deformirani.
Tem težavam se 

Paprika je relativno tolerantana na pojav bolezni in škodljivcev. Najpogostejši škodljivci so listne uši, strune, sovke in ličinke majskega hrošča. Med boleznimi prednjačijo talne glivične bolezni, ki so pogostejše v letih z obilico padavin in veliko zračno vlažnostjo.

Dobri sosedje paprike so solate, bazilika, zelena, ognjič, drobnjak, kapucinka.

Slabi sosedje so stročnice (fižol, grah, soja,...), jajčevec, paradižnik, krompir.


Jajčevec 

Jajčevec je toplotno zahtevnejša zelenjadnica od paradižnika in paprike.

Za visok in kakovosten pridelek je potrebno zemljišče dobro pognojiti. Gnojimo z organskimi in mineralnimi gnojili, ki vsebujejo več dušika in kalija. Priporoča se globoka obdelava ter kakovostna priprava zemlje. Sadike sadimo na razdaljo 60 - 80 cm med vrstami in 50 - 60 cm  v vrsti. Rastline jajčevca redno dognojujemo in po potrebi namakamo. Dobra oskrba z vodo je pomembna predvsem v času cvetenja  in formiranju prvih plodov. Zaradi pomanjkanja vode odpadajo cvetovi in plodiči, slabše se razvijejo tudi ostali plodovi, ki ostanejo drobni. V primeru, da ne uporabljamo zastirke (slama, pokošena trava, folija,...) redno odstranjujemo plevel. V zavarovanih prostorih lahko močnejše razvite rastline vršičkamo in tako uravnavamo rast ter oblikujemo grmičasto obliko. S tem dosežemo, da se plodovi hitreje in lepše razvijejo. Obiramo plodove, ki so lepo obarvani in imajo napeto in bleščečo kožo. Stari plodovi so ponavadi grenki in neokusni.

Dobri sosedje jajčevca so grah, fižol, zelje, bob, žametnica, ognjič in kapucinka.

Slabi sosedje so sorodne vrste iz družine razhudnikov krompir in paradižnik.

Najpogostejši škodljivci so koloradski hrošč, uši, pršice, trips, ...

Z boleznimi jajčevec nima težav. Opazimo lahko uvelost jajčevca, sivo plesen in različne viroze.


Kumare


Kumare gojimo na opori ali na tleh, vendar je gojenje na opori primernejša odlika za vzdrževanje ugodnega zdravstvenega stanja rastlin, oskrbe in obiranja. Sejemo ali sadimo na razmak 50 - 60 cm, ko mine nevarnost slane.

Rastline kumar se običajno zelo hitro razraščajo in za razliko od ostalih plodovk, razvijajo moške in ženske cvetove ločeno. Za razvoj cvetov in plodov pri kumarah so potrebne temperature višje od 15°C. Toplo in vlažno vreme pospešuje tvorbo ženskih cvetov.

Med rastjo redno uničujemo plevele, dognojujemo in oskrbujemo z vodo. Za uspešno rast in razvoj plodov je potrebno redno zalivanje skozi vso rastno dobo, še posebej ob začetku cvetenja. Priporoča se redno zalivanje s kapljičnim sistemom zaradi manjšega oroševanja listov ter širjenja bolezni kar v kombinaciji z gnojenjem omogoča optimalne rastne pogoje in s tem ohranja rastline v dobri kondiciji.

Plodovi kumar imajo osvežujoč okus zaradi prostih organskih kislin in eteričnih olj. Vsebujejo do 98% vode, zaradi tega je potrebno v času rasti redno zalivanje. Grenak okus ploda nastane zaradi glikozida kolesticina, ki se pojavi v plodovih zaradi previsoke ali prenizke temperature ter prevelike in premajhne vlažnosti.  V izogib omenjenim težavam se svetuje nakup sort, ki so brez grenčine in razvijajo samo ženske  cvetove (npr. sorta Bella).

V času rasti se pojavljajo pepelaste plesni. Najnevarnejša kumarna plesen je plesen bučnic. Proti njej se borimo tako, da vzdržujemo rastline v dobri kondiciji, z gojenjem na opori, s škropljenjem in sajenjem odpornejših sort. Od škodljivcev se najpogosteje pojavljajo uši in v začetku sezone polži.

Dobri sosedje kumar so česen, por, čebula, bazilika, solata, stročnice,...

Slabi sosedje krompir, redkvica, buče, lubenice, melone.


Dosti težavam, se izognemo, če se odločimo za cepljene sadike. Te so bolj odporne na bolezni, sušo. Dajejo nam obilnejše pridelke. Moramo pa paziti, da jih ne sadimo pregloboko. Cepljeno mesto mora biti nekaj centimetrov nad zemljo. Pri kumarah poskrbimo tudi za oporo.


Cepljene kumare na opori; foto: Primož Brezovec

Avtor teksta: Maksimiljana Korez

torek, 03. marec 2015

Cepljena ali sejana zelenjava?

Na zelenjavo in začimbe, ki jih pridelamo na domačem vrtu ali pa v posodah na terasi, smo prav gotovo ponosni! Potrudimo se, da jih pridelamo na naravi in nam prijazen način, vanje pa smo vložili svoj trud, znanje in prosti čas.

Rojstvo zelenjavnega vrta je lahko v katerem koli letnem času, preprečita nam ga lahko le zimska zmrzal ali sneg. Ko določimo lego, velikost vrta in poskrbimo za primerno prst, začnemo s sajenjem ustrezno izbrane zelenjave.

Kaj pa če nimamo vrta?
Dišavnice in zelenjava nam poleg uporabne vrednosti lahko tudi polepšajo okenske police ali terase. Na voljo imamo tudi t.i. patio zelenjavo, ki bogato obrodi, čeprav sodi med 'pritlikavce' v svoji vrsti. Paradižnik ali paprika, ki zrasteta samo 50 cm visoko, sta prav gotovo značilna predstavnika.


Vrtiček na balkonu, foto D. Kunstelj

Cepljena ali sejana zelenjava?
Cepljena zelenjava postaja vedno bolj priljubljena, saj je pridelek občutno večji, rastline pa so bolj odporne na razne bolezni in škodljivce.


Razlika med necepljeno sadiko levo in cepljeno desno

Sadika cepljene zelenjave je sestavljena iz dveh delov:
1. podlage - spodnji koreninski del poskrbi za odpornost rastline in bujno rast, 2. zgornjega dela – cepiča, ki predstavlja žlahtni del in nam prinaša izreden okus in kakovost plodov.
Pri cepljeni zelenjavi je zelo pomembno, da je ne posadimo pregloboko - mesto cepljenja mora biti obvezno nad zemljo!

Ravnokar cepljene sadike, foto M. Korez

NASVETI ZA USPEŠNO VZGOJO CEPLEJNE ZELENJAVE
Plodovke kot toplotno zahtevna rastlina zahtevajo visoke temperature, tako za vznik kot za rast v kasnejšem obdobju. Optimalna temperatura za gojenje plodovk je 25°C. Nižje temperature (pod 10°C) povzročajo stres, ki negativno vpliva na rast in razvoj. Podoben negativen vpliv na količino pridelka imajo previskoke temperature (nad 30°C), še posebej pri vzgoji v zavarovanih prostorih.
Za dober prijem sadik in uspeh pri gojenju je pomembno, da so sadike, ki jih sadimo, bujno rastoče, mlade, z rastočim koreninskim sistemom ter zdrave. Ostarele sadike z zavitim koreninskim sistemom, ki so vzgojene v premajhnih celicah  ali lončkih, se težje ukoreninijo ter imajo počasnejšo rast in posledično manjši in kasnejši pridelek. Sadike plodovk sadimo na prosto, ko se tla ogrejejo na 15°C.
Ker imajo plodovke velike zahteve po hranilih, osnovno gnojenje opravimo že jeseni ali spomladi pred sajenjem. V času rasti dognojujemo z uporabo organskih ali mineralih gnojil, ki vsebujejo več dušika in kalija. Uporabimo lahko tudi vodotopno gnojilo Flory vita hobby za plod.

Pri plodovkah ne smemo pozabiti na redno oskrbo z vodo, ki je v kombinaciji z drugimi dejavniki ključ do dobrega pridelka. Pomanjkljiva oskrba z vodo vpliva na slabšo rast, odpadanje cvetov in mladih plodičev. Motena je tudi oskrba rastlin s kalcijem, zato začnejo plodovi odmirati, pojavijo se deformacije listov in plodov.


PARADIŽNIK
Na prosto ga posadimo v drugi polovici maja, ko mine nevarnost slane. V zaščiten prostor (rastlinjaki ipd.) ga lahko posadimo nekoliko prej, vendar tudi tu ne gre prehitevati, saj bodo rastline dosti lepše začele z rastjo, če jih bomo posadili v segreto zemljo. V kasnejšem obdobju je vedno manj tudi temperaturnih nihanj (noč-dan), kar izredno vpliva na rast in odpornost rastline. V izkopano jamo dodamo zrel kompost.
Razdalja sajenja: 50 - 80cm v vrsti in 80 - 100 cm med vrstami.
Način sajenja:
- paradižnik vzgojen iz semena posadimo globlje in malo poševno, saj tako požene dodatne stranske korenine, ki ga še bolj učvrstijo v tla in poskrbijo za dodatno prehrano.
- CEPLJEN paradižnik posadimo tako, da je CEPLJENO MESTO nekoliko NAD ZEMLJO, saj se v nasprotnem primeru cepljen del osamosvoji in s tem izgubi vpliv podlage.



Paradižniki v polni rodnosti, foto A. Kolenc

Po sajenju rastline zalijemo. Poskrbimo tudi za oporo (bambusovi ali leseni količki, v rastlinjakih je možno napeljati tudi vrvico okoli katere ovijamo paradižnik). V kolikor uporabimo količke, moramo paradižnik sproti privezovati.
Pustimo dva do tri poganjke, ki jim skozi celo sezono obvezno odstranjujemo zalistnike, ki izraščajo iz listnih pazduh. V glavni rastni sezoni (julij - september) se priporoča večkratno dognojevanje z gnojili, ki vsebujejo več kalija ali z rastlinskimi poparki koprive in gabeza za tiste, ki ne želite dodajati mineralnih gnojil.
Ker ima paradižnik velike potrebe po vodi, je zlasti v vročih poletjih priporočljivo, da tla okoli njega obdamo z zastirko (slama, pokošena trava ipd.). Zalivamo s toplejšo prestano vodo v območje korenin – nikakor ne po listih.
Če paradižnik sadimo v zavarovane prostore (rastlinjak, montažni »dežnik«, ipd.) poskrbimo, da bo kroženje zraka čim večje. Tudi višina ogrodja naj bo čim višja. Upoštevajmo sadilne razdalje.
V mešanih posevkih so
DOBRI SOSEDJE PARADIŽNIKU: korenje, špinača, zelena, rdeča pesa, redkvica, redkev, radič, berivka, peteršilj, solata, koruza, por, kolerabica, kapusnice, česen, nizek fižol, por, kapucinka.
SLABI SOSEDJE PARADIŽNIKA: krompir, kumare, grah.

Najpogostejše bolezni: krompirjeva (paradižnikova) plesen, siva plesen
Varstvo pred krompirjevo plesnijo: paradižnike varujmo pred mokroto. Zalivamo in škropimo s presličnim in koprivovim poparkom, škropimo s čajem iz česnovih in čebulnih olupkov dva do trikrat tedensko ob pojavu.
Varstvo pred sivo plesnijo: pojav pospešuje preobilno gnojenje, premokra tla, šibke rastline. Izbiramo bolj odporne sorte. Zalivamo s presličnim in koprivovim poparkom, česen izberemo kot vmesni posevek, uničujemo bolne rastlinske dele. Od trgovskih biotičnih pripravkov lahko uporabimo pripravke iz alg. Najbolj učinkovito je preprečevanje bolezni, saj je siva plesen šibek parazit.
Najpogostejši škodljivci: rastlinjakov ščitkar – bela muha (zlasti v zavarovanih prostorih)   
Varstvo: koristni so najezdniki in pajki, škropimo s čajem iz praproti. Od trgovskih biotičnih
pripravkov lahko uporabimo rumene lepljive plošče, škropimo s pripravki iz morskih alg ali izvlečki iz drevesa neem. Škropimo le ob močnem napadu, večkrat zapored v presledku 10 dni. 

Vabimo Vas, da prelistate naš nov katalog in prisluhnete svojim željam!
Vse rastline predstavljene v tem katalogu so BREZ GSO!!!

Sadike bodo na voljo v naših vrtnih centrih v Šiški in na Kalcah pri Logatcu ter vseh bolje založenih vrtnih centrih. po Sloveniji.
Prav tako bodo na voljo v spletni trgovini Flora Express.


Avtor teksta: Maksimiljana Korez

četrtek, 26. februar 2015

TomTato – paradižnik in krompir na eni rastlini

TomTato je inovacija v pridelovanju zelenjave. Po letih izpopolnjevanja in preizkušanj, je pred nami kombinacija dveh rastlin - krompirja in češnjevega paradižnika.

Rastlina TomTato je certificirana in testirana. Je 100 % naravni proizvod in ne vsebuje GSO. TomTato cepijo ročno. Paradižnik in krompir pripadata družini razhudnikovk in sta po naravi kompatibilna. Odbrane so izključno brezvirusne rastline.


Prednosti gojenja TomTata

Pri TomTatu na enem mestu pridelamo dve zelo priljubljeni vrtnini. Na eni rastlini pridelamo do 500 izjemno sladkih in zelo okusnih plodov češnjevega paradižnika in 2 kilograma belega krompirja. Le-ta je vsestransko uporaben: za kuhanje, pečenje in cvrenje.

Kako gojimo TomTato?

TomTato lahko sadimo v lonce na balkonih in terasah, v vrtove in rastlinjake. Zahteva sončno lego. Sadimo, ko je zemlja dovolj ogreta na okoli 15ºC in minejo nevarnosti nizkih temperatur.

Pri sajenju moramo biti pozorni, da je cepljeno mesto nad zemljo. Le tako bomo v celoti izkoristili ves potencial obeh rastlin.
Rastlina potrebuje močno in 200 -250 cm visoko oporo.

video


Sajenje v lonec
Naj bo dovolj velik; volumna vsaj 40 L. Zemlja naj bo bogata s humusom in hranili. Uporabimo lahko briketirana ali organska gnojila. Za dognojevanje je zelo primerno in enostavno za uporabo vodotopno specialno gnojilo Flory vita hobby za plod.


TomTato redno zalivamo in dognojujemo. Še posebno pozornost temu posvetimo, če gojimo rastlino v loncu.


Potrebno je odstranjevati zalistnike na nadzemnem delu in tudi poganjke krompirja, ki izraščajo iz tal.

Ko jeseni prenehamo z obiranjem paradižnikov, rastlino odrežemo in počakamo še 10 dni, da krompir v zemlji dozori.


TomTato bo na voljo v naših vrtnih centrih v Šiški in na Kalcah pri Logatcu ter pri specializiranih vrtnarjih po Sloveniji.
Lahko pa ga že naročite preko spletne trgovine Flora express.


četrtek, 19. februar 2015

Kako do lepe in goste trate?

To najdražjo rastlino ima vsakdo rad okrog svoje hiše. Da je trata res zelo zahtevna, se je vsakdo že prepričal sam. Da pa bo delo z njo lažje, podajamo nekaj nasvetov.

Trato je potrebno spomladi prezračiti, pognojiti, nato pa redno kositi, namakati in skrbeti za odstranjevanje mahu in plevelov.



Za trato skrbimo celo leto. V zimskih mesecih, ko našo zemljo prekrije snežna odeja pazimo, da poledenel sneg zrahljamo. Pod snežno odejo se rada naseli snežna plesen. To je bela prevleka, ki jo povzroča gliva, ki za svoj razvoj potrebuje dovolj vlage. Problem rešujemo z zadnjim jesenskim gnojenjem z ustreznimi jesenskimi gnojili za trato predvsem z večjo vsebnostjo kalija in železa.

V zgodnjem spomladanskem času trato prezračimo z železnimi grabljami ali strojno, z vertikutiranjem.
Odstranimo polst, to so ostanki stare travne ruše, ostankov listja itd.

Predvsem je tudi pomembno, da spomladi trato dobro pognojimo. Ko smo odstranili vse kar na trato ne sodi, je čas za gnojenje. Po potrebi tudi dosejemo s semeni za regeneracijo.

Setev nove trate in regeneracija obstoječe trate

Ko se v maju zemlja dovolj ogreje, je čas za setev ali polaganje trate v zvitkih. Preden trato sejemo ali polagamo je potrebno izkoreniniti ves plevel in večje kamenje ter ostanke stare travne ruše. Nikakor ni smiselno presejati vrtne zemlje, saj uničimo njene lastnosti. Če so tla zelo peščena in revna jim dodamo organsko snov (kompost ali šota), ilovnatim zbitim tlem pa dodamo pesek. Tla pred setvijo ali polaganjem dobro izravnamo z grabljenjem. Ko imamo teren pripravljen, sledi setev.




Izberemo ustrezno travno mešanico za sončno ali senčno lego. V sušnih območjih uporabimo posebno travno mešanico. Vprašajmo se tudi, ali želimo izrazito okrasno trato ali bolj uporabno, če imamo veliko družabnih dogodkov na vrtu in se otroci veliko igrajo. Vsako trato bo v nadaljevanju sezone potrebno oskrbovati. Izrazito okrasne trate so bolj občutljive na obremenitve, kot so športni in ostali družabni dogodki. Seme enakomerno posejemo in pazimo tudi, da smo zapolnili robove.

Gnojenje trate

Posejanemu semenu sledi posebno gnojilo za trato, pomembno za dobro rast. V spomladanskem času Vam ponujamo kvalitetno gnojilo za trate lastne blagovne znamke Vita Cote hobby za trato.


Nato seme povaljamo s posebnim valjarjem, da seme pride v stik s talno vlago. Trato nato redno vsak dan zalivamo zjutraj in zvečer, da seme enakomerno vzkali v treh tednih. Seme je dobro pokriti z gosto mrežasto pokrivalko, da z njim ne hranimo ptičev.
Kasneje dognojujemo trato 3× v spomladanskem času in enkrat v zgodnji jeseni, kjer je pomembno, da uporabimo izključno jesenska gnojila za trate. Ne gnojimo pa je poleti.

V sezoni bujne rasti trato kosimo enkrat tedensko na višino 4 cm. Prvič kosimo na novo sejano trato, ko doseže 6-8 cm višine in jo znižamo na 5 cm. Pomembno je odstranjevati ostanke pokošene trate, ki odpadejo pri košnji. Tudi listje, ki odpade jeseni, trato lahko zelo uniči. Namakanje trate je pomemben ukrep.

Trata naj bi bila zalita do globine 10 cm, kar ustreza količini najmanj 20 l/m² tedensko. V ta namen je smiselno kupiti zalivalne naprave. Spet velja tu pravilo, da trate ne zalivamo v soncu ampak jo izdatno namočimo zvečer, ko je izhlapevanje manjše.

Veliki sovražniki trate so razni pleveli in mah. Mah raste največkrat v senci, vlagi in zakisanih tleh, lahko pa tudi na soncu, če je trata slabo oskrbovana z gnojili. Za odstranjevanje mahu v trati uporabimo posebna sredstva, ki jih potrosimo po mahu in ga uničimo. Mah se po nekaj dneh posuši. Takrat ga odstranimo z grabljenjem.
Da to preprečimo, je potrebno trato redno gnojiti, zalivati in prezračevati.


Kako reševati senčne težave, ko trata nikakor ne uspeva?

V kolikor imamo senco in tam stalno težave z slabo rastjo, si raje omislimo zasaditve z pokrovnimi – senčnimi trajnicami. Ena takšnih rešitev je sajenje bršljana (Hedera sp.), lonicere ( Lonicera nitida), ižandra (Pachisandra) in zimzelna (Vinca minor). Vse naštete rastline so zimzelene in zelo dobro prekrivajo tla. Med bršljan se skrije celo odpadlo listje v jeseni, če ga le ni preveliko.

Izbira tovrstnih rastlin je povsem funkcionalna. Lahko pa v senci naredimo tudi čisto senčno gredo s trajnicami in drevnino.

Izberemo našo najljubšo barvo hortenzije iz naše bogate ponudbe in Japonski javor ( Acer japonicum ´Aureum´) za ozadje. Vmes pa nasadimo kresnice (Astilbe sp.), hoste, šaše (Carex sp.), svetliko (Cimicifuga sp.), praprot (Polysticum sp.) in ognjeni dež (Heuchera sp.).

Pleveli, posebno širokolistni, so druga nadloga. Te odstranimo ročno ali na večjih površinah s selektivnimi herbicidi. Tudi tu velja pravilo dobre oskrbe trate. Ustrezno pognojena in namakana trata bo uspešno kljubovala plevelu.

Opravila na trati po mesecih

JANUAR: Na trati ne puščamo kupov snega. Poskrbimo, da snežno odejo razskorjimo, če zamrzne.

FEBRUAR: Še pred pomladijo opazujmo prvi pojav mahu in ga začnimo odstranjevati. To storimo pred večjimi deli na trati.

MAREC: Začnemo z obnovitvenimi deli, kjer je to potrebno. Najprej jo na gosto preluknjamo z vilami na manjših površinah, na večjih pa vertikutiramo. Luknje zapolnimo z kremenovo mivko.

APRIL: Setev in dosejevanje trate, polaganje v zvitkih in gnojenje.



MAJ: Še vedno lahko sejemo in polagamo trato.

JUNIJ: Kosimo, gnojimo in izkoreninjamo enoletne in trajne plevele.

JULIJ in AVGUST: Kosimo tako, da jo puščamo nekoliko višje, da sama sebe senči in zalivamo, v kolikor nam dež ne pomaga.



SEPTEMBER: Najboljši čas za setev nove trate ali polaganje v zvitkih ter jesensko gnojenje z  gnojili, ki vsebujejo več kalija in železa.

OKTOBER: Kosimo, a ne prenizko, odstranimo polst in prvo odpadlo listje.


NOVEMBER, DECEMBER: Dokončno odstranimo listje, pazimo na krte in iztrebke deževnikov.

Tekst in fotografije: Primož Brezovec