Kje nas najdete!

Kje pa nas najdete?
Vrtni center in cvetličarna Ljubljana, Vodnikova cesta 100, Ljubljana, tel. 01/515 64 52
Vrtni center Kalce, Cesta v Kalce bš, Logatec, tel. 01/750 94 67


več na www.vrtko.si

petek, 17. april 2015

Rododendroni in azaleje - pomladno razkošje barv

Rododendroni, azaleje (slov. sleči), kamelije in številne druge kisloljubne grmovnice postajajo v naših vrtovih čedalje bolj priljubljene okrasne rastline. Po okrasni vrednosti so zelo cenjene, žal pa je z njihovim gojenjem povezanih kar nekaj težav, ki jih moramo poznati, še preden rastline kupimo in posadimo. Te rastline rastejo tudi v naravi samo v kislih tleh, kjer matična kamnina največkrat ni apnenčasta. Rododendroni in kamelije imajo podobne zahteve glede tal in lege. V naravi rastejo kot gozdna podrast v senci večjih dreves, v kislih, humusno bogatih, odcednih, hranilno bogatih in konstantno zmerno vlažnih tleh. So grmovnice in tudi manjša drevesa praviloma mešanih gozdov, kjer jeseni tla pokrije odpadlo listje. Odpadlo listje jim ščiti tla pred zmrzovanjem in izsušitvijo, visoka drevesa pa jih varujejo pred mrzlimi vetrovi in zimskim soncem, zaradi česar bi se lahko posušili.Te zahteve moramo pri zasaditvi upoštevati, saj je večina vrst vedno zelenih in z velikostjo listov tudi pojema odpornost zoper mraz. 

Rhododendron sp. L., rododendron, sleč

Je obsežen rod s številnimi vrstami in sortami. Razširjen je po vzhodni in jugovzhodni Aziji, Himalaji, Kavkazu in Alpah. Delimo jih na:
·      botanične rododendrone - to so prosto rastoči grmi v naravi in njihove sorte



·      rododendronove križance, ki so vedno zeleni in jih delimo na velikolistne močno rastoče, visoke od 2 – 5 m in šibkorastoče, ki zrastejo od 0,3 do 1.2 m. Le-ti imajo majhne liste.





·      azaleje, ki so večinoma listopadne z atraktivnimi jesenskimi barvami od rdeče, rjave do oranžne. Poznamo tudi vedno zelene – japonske azaleje (Azalea japonica). Vse gojimo zaradi čudovitega cvetenja v  maju in juniju.



Vedno zeleni rododendronovi križanci imajo zvončaste cvetove v socvetju z  največkrat deset prašniki in različno obarvanimi pegami v grlu cveta. Cvetovi so lahko beli, rumeni, rožnati, rdeči, vijolični in modro vijolični barvi. Azaleje imajo  lijakaste cvetove s petimi ali šestimi prašniki. Barva cvetov je lahko bela, rumena, oranžna, rdeča, rožnata in vijolična. Sadimo jih v zavetno lego, varno pred vetrovi in dopoldanskim soncem. Glede vrst in sort se ob nakupu posvetujemo z vrtnarji ali svetovalci. Sadimo jih v združbi večjih dreves (bori in hrasti), skupaj s trajnicami (Geranium, Tiarella) in vresovkami.


Talne zahteve in spreminjanje reakcije tal – zakisovanje in priprava rastišča

Tla so življenski prostor korenin, te pa so najpomembnejši del rastline. Neustrezna tla so poleg neustrezne lege in oskrbe razlog za propad rastlin. Ko govorimo o kisloljubih rastlinah, je pomembno, da znamo tla pravilno pripraviti. Te rastline potrebujejo kisla do močno kisla tla. V alkalnih ali bazičnih tleh, na kar vpliva apnenčasta matična podlaga, z vrednostjo pH 7,2 in več, se kot posledica pojavlja listna bledica (klorozaali listna bledica).



Železo in še nekateri drugi mikroelementi v alkalnih tleh niso v dostopni obliki in so tem rastlinam  nedosegljivi, četudi jih je v tleh dovolj. Železo je nujno potreben za sintezo listnega zelenila – klorofila. Tako je zmanjšana fotosinteza, slabši cvetni nastavek, slaba rast korenin in posledično propadanje rastline. Okoli hiš predstavljajo problem gradbeni ostanki in apnenčasta tla. Reakcijo tal lahko izmerimo s hitrimi pH testi.

Ustrezno kisla tla pripravimo s Terra vita specialnim substratom za rododendrone, ki ga lahko mešamo s šoto in manjšim delom igličevke, nabrane v gozdu. S tem pospešimo mikrobno aktivnost tal. Vendar ne pretiravajmo z njenim nabiranjem, saj s tem uničujemo gozdni ekosistem. Dovolj je lopata ali dve kislih tal z gozda v sadilno jamo poleg kupljenega substrata. Širina in dolžina izkopa naj bo v sorazmerju s končnim obsegom grmovnice, globina do 40 cm. Tu se bo s časom lahko normalno razvil koreninski sistem. Glede predvidene razrasti izbrane grmovnice, se ob nakupu posvetujmo z vrtnarji. Če so obstoječa tla alkalna in obstaja nevarnost razkisanja, lahko steno, ne pa tudi dna izkopa ovijemo z debelejšo folijo. V primeru neodcednih tal uredimo drenažne cevi in jih napolnimo s peskom. Na dno izkopa posujemo grobo mleti kremenčev pesek. Jamo napolnimo s pripravljenim substratom. Višina nasutja naj bo približno 10 cm nad nivojem tal. Posajeno rastlino rahlo pritisnemo in izdatno zalijemo.          

Oskrba kisloljubnih rastlin

Za zastirko po zasaditvi uporabljamo hrastovo in bukovo listje pomešano z borovimi iglicami, kar tudi zelo pripomore k vzdrževanju in zakisovanju tal. Uporabimo lahko tudi lubje iglavcev, ki ga razporedimo okoli rastlin vsaj 5 cm na debelo.
Zastirka vzdržuje talno vlago, ovira rast plevelov in izboljšuje strukturo tal. Pozimi ščiti tla pred zmrzovanjem. Korenine omenjenih rastlin se največkrat razraščajo tik pod površino tal.

Kisloljubne rastline zalivamo z mehko vodo – deževnico, ki ne vsebuje raztopljenega kalcija, saj nam ta razkisuje tla.
Za gnojenje in dognojevanje uporabljamo specialno gnojilo za kisloljubne rastline.



Omenili smo rododendrone in azaleje. Na podoben način zasadimo tudi ostale kisloljubne rastline kot so: pieris (Pieris japonica), ameriške borovnice in brusnice (Vaccinium sp.), spomladanska resa (Erica sp.) in jesenska vresa (Calluna vulgaris).


Tekst in slike: Primož Brezovec

četrtek, 16. april 2015

Arktični robidi

Na naš trg prihajata povsem novi rastlini. To sta arktični robidi. Čeprav obe prihajata s severa, sta vsaka zgodba zase. Obe pa sta primernejši za hladnejša območja.

Je zelo robustna rastlina brez trnov, ki zraste do 25 cm v višino in do 60 cm v širino. Sadimo jo na sončno mesto, v bogato vrtno zemljo. Zaradi svojih lepih cvetov je primerna tudi za sajenje v obešanke. V maju zacveti z vijoličnimi cvetovi.



Iz njih se razvijejo manjši rdeči plodovi, ki so zanimivi predvsem zaradi svoje intenzivne arome in vonja.




Je nizka rastlina, ki uspeva v kislih tleh. Sadimo jo lahko pod ostale kisloljubne rastline (ameriške borovnice, rododendrone...) ali kot samostojno pokrovno rastlino. Izbiramo polsenčne lege. Zgodaj spomladi se odprejo beli cvetovi.




Junija in julija se iz njih razvijejo zlato oranžni plodovi, ki so mehki na otip, ko so popolnoma zreli. 



Listi se jeseni obarvajo rdeče.
Plodovi so prijetnega sladko kislega okusa in vsebujejo veliko vitamina C, ki podaljšuje obstojnost plodov na hladnem v zaprtih posodah.
Odlični so sveži, lahko pa jih predelamo tudi v prav posebno marmelado. Le-to lahko včasih zasledimo tudi na policah oddelka s hrano v prodajalnah IKEA.
Robido uporabimo kot prilogo mesnim jedem in za sladice. Poda se k stepeni smetani,



skuti, čokoladnim kolačem in tortam.



Iz njih lahko pripravimo tudi liker.



Sadež ima posebno mesto pri skandinavskih narodih. Zanje je bil to v preteklosti eden redkih virov vitaminov za zimski čas. Še danes imajo zato do njega prav poseben, spoštljiv odnos. Finci so njen cvet upodobili na hrbtni strani kovanca za 2 €





Obe sta na voljo v naši spletni trgovini floraexpress.si.

torek, 24. marec 2015

Andska jagoda ali Perujsko volčje jabolko

Andska jagoda lat. Physalis peruviana izvira iz Južne Amerike, za uspešno rast pa potrebuje toliko vlage kot recimo paprika ali jajčevec. Rod Physalis je poznan tudi kot okrasna trajnica za rezanje, ki se rada sama razseje. Gojimo jo lahko v posodah na sončni legi.

Cvetovi so neznatni, jeseni so rastline obložene z rumenimi lampijončki v katerih se nahaja užitna rumena ali oranžna jagoda. Oprašujejo jih čebele in čmrlji, pa tudi veter. Rastlina je samoprašna.

Okusni plodovi so bogati z vitamini, zlasti z vitaminom C in provitaminom A. Vsebuje visoke ravni železa, fosforja, beljakovin in maščob.


Plodove lahko uživamo kot presno hrano ali jih vložimo in sušimo za rozine, kuhamo marmelade in džeme ter sokove.

Za uživanje svežih plodov, ki jih na vrtu pobiramo sproti je pomembno, da so popolnoma zrele, saj sicer nedozoreli plodovi lako vzbudijo prebavne motnje in težave z želodcem. Uporabimo le povsem dozorele, to pa ugotovimo tako, da je lampijonček že popolnoma razpadel in znotraj vidimo jagodo. Raste kot enoletni grm na sončni legi.


Andske jagode spadajo v isto družino kot paradižnik. Pod težo plodov se bodo nežna stebelca zlomila, zato potrebujejo oporo. Tudi pri andski jagodi upoštevajmo dobre in slabe sosede in režim gnojenja in zalivanja.

Plodove bomo pobirali v začetku julija pa vse do oktobra. Sadimo jo v kombinaciji dobrih sosedov, to so: korenje, solata, drobnjak, peteršilj in čebula.
Volčja jabolka lahko nekaj dni hranimo v hladilniku, lahko pa jih tudi zmrznemo. Užitne so tudi pečke.
Če Andsko jagodo sejemo, je pomembno, da seme kali na svetlem. Sejemo jih od februarja do aprila v notranjih prostorih, da pridobimo sadike, ko je temperatura primerna za presajanje v vrt. Andsko jagodo lahko sadimo v lonce in korita na terasah in balkonih. Lahko jo umestimo tudi v vrt. Pomembno je da ima dovolj vode in primerno hranil, predvsem kalija. Zelo rada ima humusno in vlažno zemljo, kot tudi dovolj zračne vlage.
Andske jagode navadno pri nas ne prezimijo, zato jo gojimo kot enoletnico. Izjemoma prezimijo v primorju pa še tam ne vsako leto.

Slika je skopirana s internetne strani: https://lopezislandkitchengardens.files.wordpress.com/2014/08/ground-cherry-salsa-salad.jpg
V konceptu Dobro&Zdravo boste našli novost med Andskimi jagodami - Physalis Preciosa. Ta sorta se od običajnega Physalisa razlikuje po barvi in okusu. Lampijoni in jagode so zlato rumene barve, predvsem pa preseneti njihov okus. So bolj sladki kot plodovi običajnega Physalisa in po okusu spominjajo na mešanico ananasa, manga in pasijonke. Sorta raste kompaktno, rahlo povešujoče. Na skoraj meter dolgih poganjkih tvori množico oranžnih jagod, ki so zrele 3-4 mesece po sajenju. Rastlino posadimo na prosto sredi maja, ko je nevarnost pozebe mimo. Najraje ima sončno, rahlo zaščiteno mesto.

Pa še kratek in enostaven recept:


Andske jagode s sladkorjem in cimetom


2/3 skodelice sladkorja
2 žlici mletega cimeta
8 skodelic prepolovljenih Andskih jagod (cca. 2,5 kg)
Sladkor in cimet zmešajte v veliki posodi, ter potresite po prepolovljenih jagodah. Razporedite na pladenj, ter postavite v sušilnik sadja ali v pečico in sušite čez noč na cca. 100°C.
Posušene plodove shranjujte v stekleni posodi ali pa jih zamrznete.


 

petek, 13. marec 2015

Pepino (Solanum muricatum)

Je manj znano sadje in je avtohtono v južni Ameriki. Plodovi so zeleni, ko pa dozorijo postanejo rumeni z vzdolžnimi lisami vijoličaste barve. Sadeži pepina imajo okroglo ali jajčasto obliko in so težki do 400 g, plod je podoben meloni, je zelo sočen, sladek, aromatičen in osvežujoč, z okusom melone in hruške.




Pepino raste v obliki grma in doseže višino cca 1 meter. V Evropo so ga prinesli v 18 stol. Ime pepino v prevodu pomeni solatna kumarica. V Angliji mu pravijo melon shrub,  kar v prevodu pomeni melonovec, ker okus spominja na melono.

Pepino lahko gojimo na vrtu kot enoletno rastlino, lahko jo posadimo v korita ali lonce in jo prezimimo v hladnejšem prostoru, da rastlina pozimi počiva. Najbolje je izbrati 40 L lonce in jih napolniti z hranljivo zemljo, kompostom in dodajati tedensko gnojilo za plodovke.

V kolikor se odločimo pepino gojiti kot trajnico, ga prezimimo v prostoru, ki je svetel in temperatura ne pade pod 15°C. Iz te rastline lahko spomladi tudi odrežemo potaknjence.

Pepino sadimo v rodovitno zemljo in jo pognojimo enako kot za paradižnik. Uporabimo gnojila z manj dušika in več kalija. Občutljiv je na daljše pomanjkanje vlage v tleh, zato je redno namakanje in zastiranje z zastirko obvezno. Ima plitev koreninski sistem.

Razmnožujemo ga lahko iz semena. Seme posejemo v marcu in vzdržujemo stalno vlažnost substrata,.Semena kalijo pri 20°C. Kalitev navadno traja 7 – 10 dni. Sejančke nato prepikiramo v lončke premera 9 – 12 cm. Najbolj razširjeno je razmnoževanje s potaknjenci.

Pepino uvrščamo v družino razhudnikovk. V to skupino spadajo: krompir, paradižnik, paprika… Ker je del iste družine, ga napadajo enake bolezni in škodljivci kot paradižnik. To so krompirjeva plesen, bela muha itd. Večinoma škropljenje tu ni potrebno.

Cvetovi so vijolični. Obiramo ga poleti, 3 do 4 mesece po sajenju. 

Sadeže uživamo sveže, jih prepolovimo in pojemo kar iz skorje. Okus mu izboljšamo, če jih polijemo z limoninim sokom. Uporabni so za pripravo predjedi, skupaj  z ribami, za sadne kupe ali kot sestavina sadnih in mešanih solat. Plod vsebuje veliko vitamina C. Imel naj bi številne učinkovine, ki naj bi pomagale pri revmatskih obolenjih, bronhitisu in raznih kožnih obolenjih.

Plodove pepina lahko tudi vložimo, kot samostojno ali skupaj z drugim tropskim sadjem.

Plodove pepina skladiščimo v hladilniku ali vlažnem hladnem prostoru, kjer zdržijo do 6 tednov.

Sadiko posadimo na prosto ali v posodo v mesecu maju. Rastlino privezujemo na oporo ali pustimo da se preveša. Taka je lahko lep okras balkona. Odstranjujemo stranske poganjke in zalistnike podobno kot pri paradižniku, po potrebi zalivamo in dognojujemo.

Sadike pepina boste to pomlad lahko kupili v naših vrnih centrih na Vodnikovi in na Kalcah pri Logatcu in spletni trgovini Flora express ter pri vašem vrtnarju.

Avtor teksta: Primož Brezovec

ponedeljek, 09. marec 2015

Paprika, jajčevec, kumare

Paprika 


Ker paprika ne prenaša pogostega sajenja na isto mesto se potrudimo, da jo na isto mesto sadimo šele po štirih letih. Za uspešno gojenje je važno, da izberemo odcedna, dobro gnojena tla, ki se hitro ogrevajo in so primerno obdelana.

Za presajanje na prosto ali v zavarovane prostore  so primerne dobro razvite sadike s 6 - 8 listi. Sadimo jih na razdaljo 60 - 70 cm med vrstami in 30 - 50 cm v vrsti. Večji in zgodnejši pridelek dosežemo, če tla zastiramo s slamo ali jih prekrivamo s črno folijo zaradi boljšega ogrevanja.

Zaradi relativno slabo razvitega koreninskega sistema potrebuje paprika tudi veliko vode. Posebno občutljiva je na pomanjkanje vode v zgodnjem obdobju rasti in v času nastavljanja prvih plodov. Pomanjkljiva oskrba z vodo vpliva na slabšo rast, odpadanje cvetov in mladih plodičev. Plodovi, ki ostanejo na rastlini, so zaradi pomanjkanja vode drobni in deformirani.
Tem težavam se 

Paprika je relativno tolerantana na pojav bolezni in škodljivcev. Najpogostejši škodljivci so listne uši, strune, sovke in ličinke majskega hrošča. Med boleznimi prednjačijo talne glivične bolezni, ki so pogostejše v letih z obilico padavin in veliko zračno vlažnostjo.

Dobri sosedje paprike so solate, bazilika, zelena, ognjič, drobnjak, kapucinka.

Slabi sosedje so stročnice (fižol, grah, soja,...), jajčevec, paradižnik, krompir.


Jajčevec 

Jajčevec je toplotno zahtevnejša zelenjadnica od paradižnika in paprike.

Za visok in kakovosten pridelek je potrebno zemljišče dobro pognojiti. Gnojimo z organskimi in mineralnimi gnojili, ki vsebujejo več dušika in kalija. Priporoča se globoka obdelava ter kakovostna priprava zemlje. Sadike sadimo na razdaljo 60 - 80 cm med vrstami in 50 - 60 cm  v vrsti. Rastline jajčevca redno dognojujemo in po potrebi namakamo. Dobra oskrba z vodo je pomembna predvsem v času cvetenja  in formiranju prvih plodov. Zaradi pomanjkanja vode odpadajo cvetovi in plodiči, slabše se razvijejo tudi ostali plodovi, ki ostanejo drobni. V primeru, da ne uporabljamo zastirke (slama, pokošena trava, folija,...) redno odstranjujemo plevel. V zavarovanih prostorih lahko močnejše razvite rastline vršičkamo in tako uravnavamo rast ter oblikujemo grmičasto obliko. S tem dosežemo, da se plodovi hitreje in lepše razvijejo. Obiramo plodove, ki so lepo obarvani in imajo napeto in bleščečo kožo. Stari plodovi so ponavadi grenki in neokusni.

Dobri sosedje jajčevca so grah, fižol, zelje, bob, žametnica, ognjič in kapucinka.

Slabi sosedje so sorodne vrste iz družine razhudnikov krompir in paradižnik.

Najpogostejši škodljivci so koloradski hrošč, uši, pršice, trips, ...

Z boleznimi jajčevec nima težav. Opazimo lahko uvelost jajčevca, sivo plesen in različne viroze.


Kumare


Kumare gojimo na opori ali na tleh, vendar je gojenje na opori primernejša odlika za vzdrževanje ugodnega zdravstvenega stanja rastlin, oskrbe in obiranja. Sejemo ali sadimo na razmak 50 - 60 cm, ko mine nevarnost slane.

Rastline kumar se običajno zelo hitro razraščajo in za razliko od ostalih plodovk, razvijajo moške in ženske cvetove ločeno. Za razvoj cvetov in plodov pri kumarah so potrebne temperature višje od 15°C. Toplo in vlažno vreme pospešuje tvorbo ženskih cvetov.

Med rastjo redno uničujemo plevele, dognojujemo in oskrbujemo z vodo. Za uspešno rast in razvoj plodov je potrebno redno zalivanje skozi vso rastno dobo, še posebej ob začetku cvetenja. Priporoča se redno zalivanje s kapljičnim sistemom zaradi manjšega oroševanja listov ter širjenja bolezni kar v kombinaciji z gnojenjem omogoča optimalne rastne pogoje in s tem ohranja rastline v dobri kondiciji.

Plodovi kumar imajo osvežujoč okus zaradi prostih organskih kislin in eteričnih olj. Vsebujejo do 98% vode, zaradi tega je potrebno v času rasti redno zalivanje. Grenak okus ploda nastane zaradi glikozida kolesticina, ki se pojavi v plodovih zaradi previsoke ali prenizke temperature ter prevelike in premajhne vlažnosti.  V izogib omenjenim težavam se svetuje nakup sort, ki so brez grenčine in razvijajo samo ženske  cvetove (npr. sorta Bella).

V času rasti se pojavljajo pepelaste plesni. Najnevarnejša kumarna plesen je plesen bučnic. Proti njej se borimo tako, da vzdržujemo rastline v dobri kondiciji, z gojenjem na opori, s škropljenjem in sajenjem odpornejših sort. Od škodljivcev se najpogosteje pojavljajo uši in v začetku sezone polži.

Dobri sosedje kumar so česen, por, čebula, bazilika, solata, stročnice,...

Slabi sosedje krompir, redkvica, buče, lubenice, melone.


Dosti težavam, se izognemo, če se odločimo za cepljene sadike. Te so bolj odporne na bolezni, sušo. Dajejo nam obilnejše pridelke. Moramo pa paziti, da jih ne sadimo pregloboko. Cepljeno mesto mora biti nekaj centimetrov nad zemljo. Pri kumarah poskrbimo tudi za oporo.


Cepljene kumare na opori; foto: Primož Brezovec

Avtor teksta: Maksimiljana Korez

torek, 03. marec 2015

Cepljena ali sejana zelenjava?

Na zelenjavo in začimbe, ki jih pridelamo na domačem vrtu ali pa v posodah na terasi, smo prav gotovo ponosni! Potrudimo se, da jih pridelamo na naravi in nam prijazen način, vanje pa smo vložili svoj trud, znanje in prosti čas.

Rojstvo zelenjavnega vrta je lahko v katerem koli letnem času, preprečita nam ga lahko le zimska zmrzal ali sneg. Ko določimo lego, velikost vrta in poskrbimo za primerno prst, začnemo s sajenjem ustrezno izbrane zelenjave.

Kaj pa če nimamo vrta?
Dišavnice in zelenjava nam poleg uporabne vrednosti lahko tudi polepšajo okenske police ali terase. Na voljo imamo tudi t.i. patio zelenjavo, ki bogato obrodi, čeprav sodi med 'pritlikavce' v svoji vrsti. Paradižnik ali paprika, ki zrasteta samo 50 cm visoko, sta prav gotovo značilna predstavnika.


Vrtiček na balkonu, foto D. Kunstelj

Cepljena ali sejana zelenjava?
Cepljena zelenjava postaja vedno bolj priljubljena, saj je pridelek občutno večji, rastline pa so bolj odporne na razne bolezni in škodljivce.


Razlika med necepljeno sadiko levo in cepljeno desno

Sadika cepljene zelenjave je sestavljena iz dveh delov:
1. podlage - spodnji koreninski del poskrbi za odpornost rastline in bujno rast, 2. zgornjega dela – cepiča, ki predstavlja žlahtni del in nam prinaša izreden okus in kakovost plodov.
Pri cepljeni zelenjavi je zelo pomembno, da je ne posadimo pregloboko - mesto cepljenja mora biti obvezno nad zemljo!

Ravnokar cepljene sadike, foto M. Korez

NASVETI ZA USPEŠNO VZGOJO CEPLEJNE ZELENJAVE
Plodovke kot toplotno zahtevna rastlina zahtevajo visoke temperature, tako za vznik kot za rast v kasnejšem obdobju. Optimalna temperatura za gojenje plodovk je 25°C. Nižje temperature (pod 10°C) povzročajo stres, ki negativno vpliva na rast in razvoj. Podoben negativen vpliv na količino pridelka imajo previskoke temperature (nad 30°C), še posebej pri vzgoji v zavarovanih prostorih.
Za dober prijem sadik in uspeh pri gojenju je pomembno, da so sadike, ki jih sadimo, bujno rastoče, mlade, z rastočim koreninskim sistemom ter zdrave. Ostarele sadike z zavitim koreninskim sistemom, ki so vzgojene v premajhnih celicah  ali lončkih, se težje ukoreninijo ter imajo počasnejšo rast in posledično manjši in kasnejši pridelek. Sadike plodovk sadimo na prosto, ko se tla ogrejejo na 15°C.
Ker imajo plodovke velike zahteve po hranilih, osnovno gnojenje opravimo že jeseni ali spomladi pred sajenjem. V času rasti dognojujemo z uporabo organskih ali mineralih gnojil, ki vsebujejo več dušika in kalija. Uporabimo lahko tudi vodotopno gnojilo Flory vita hobby za plod.

Pri plodovkah ne smemo pozabiti na redno oskrbo z vodo, ki je v kombinaciji z drugimi dejavniki ključ do dobrega pridelka. Pomanjkljiva oskrba z vodo vpliva na slabšo rast, odpadanje cvetov in mladih plodičev. Motena je tudi oskrba rastlin s kalcijem, zato začnejo plodovi odmirati, pojavijo se deformacije listov in plodov.


PARADIŽNIK
Na prosto ga posadimo v drugi polovici maja, ko mine nevarnost slane. V zaščiten prostor (rastlinjaki ipd.) ga lahko posadimo nekoliko prej, vendar tudi tu ne gre prehitevati, saj bodo rastline dosti lepše začele z rastjo, če jih bomo posadili v segreto zemljo. V kasnejšem obdobju je vedno manj tudi temperaturnih nihanj (noč-dan), kar izredno vpliva na rast in odpornost rastline. V izkopano jamo dodamo zrel kompost.
Razdalja sajenja: 50 - 80cm v vrsti in 80 - 100 cm med vrstami.
Način sajenja:
- paradižnik vzgojen iz semena posadimo globlje in malo poševno, saj tako požene dodatne stranske korenine, ki ga še bolj učvrstijo v tla in poskrbijo za dodatno prehrano.
- CEPLJEN paradižnik posadimo tako, da je CEPLJENO MESTO nekoliko NAD ZEMLJO, saj se v nasprotnem primeru cepljen del osamosvoji in s tem izgubi vpliv podlage.



Paradižniki v polni rodnosti, foto A. Kolenc

Po sajenju rastline zalijemo. Poskrbimo tudi za oporo (bambusovi ali leseni količki, v rastlinjakih je možno napeljati tudi vrvico okoli katere ovijamo paradižnik). V kolikor uporabimo količke, moramo paradižnik sproti privezovati.
Pustimo dva do tri poganjke, ki jim skozi celo sezono obvezno odstranjujemo zalistnike, ki izraščajo iz listnih pazduh. V glavni rastni sezoni (julij - september) se priporoča večkratno dognojevanje z gnojili, ki vsebujejo več kalija ali z rastlinskimi poparki koprive in gabeza za tiste, ki ne želite dodajati mineralnih gnojil.
Ker ima paradižnik velike potrebe po vodi, je zlasti v vročih poletjih priporočljivo, da tla okoli njega obdamo z zastirko (slama, pokošena trava ipd.). Zalivamo s toplejšo prestano vodo v območje korenin – nikakor ne po listih.
Če paradižnik sadimo v zavarovane prostore (rastlinjak, montažni »dežnik«, ipd.) poskrbimo, da bo kroženje zraka čim večje. Tudi višina ogrodja naj bo čim višja. Upoštevajmo sadilne razdalje.
V mešanih posevkih so
DOBRI SOSEDJE PARADIŽNIKU: korenje, špinača, zelena, rdeča pesa, redkvica, redkev, radič, berivka, peteršilj, solata, koruza, por, kolerabica, kapusnice, česen, nizek fižol, por, kapucinka.
SLABI SOSEDJE PARADIŽNIKA: krompir, kumare, grah.

Najpogostejše bolezni: krompirjeva (paradižnikova) plesen, siva plesen
Varstvo pred krompirjevo plesnijo: paradižnike varujmo pred mokroto. Zalivamo in škropimo s presličnim in koprivovim poparkom, škropimo s čajem iz česnovih in čebulnih olupkov dva do trikrat tedensko ob pojavu.
Varstvo pred sivo plesnijo: pojav pospešuje preobilno gnojenje, premokra tla, šibke rastline. Izbiramo bolj odporne sorte. Zalivamo s presličnim in koprivovim poparkom, česen izberemo kot vmesni posevek, uničujemo bolne rastlinske dele. Od trgovskih biotičnih pripravkov lahko uporabimo pripravke iz alg. Najbolj učinkovito je preprečevanje bolezni, saj je siva plesen šibek parazit.
Najpogostejši škodljivci: rastlinjakov ščitkar – bela muha (zlasti v zavarovanih prostorih)   
Varstvo: koristni so najezdniki in pajki, škropimo s čajem iz praproti. Od trgovskih biotičnih
pripravkov lahko uporabimo rumene lepljive plošče, škropimo s pripravki iz morskih alg ali izvlečki iz drevesa neem. Škropimo le ob močnem napadu, večkrat zapored v presledku 10 dni. 

Vabimo Vas, da prelistate naš nov katalog in prisluhnete svojim željam!
Vse rastline predstavljene v tem katalogu so BREZ GSO!!!

Sadike bodo na voljo v naših vrtnih centrih v Šiški in na Kalcah pri Logatcu ter vseh bolje založenih vrtnih centrih. po Sloveniji.
Prav tako bodo na voljo v spletni trgovini Flora Express.


Avtor teksta: Maksimiljana Korez